Svetovni dan možganske kapi je vsako leto 29. oktobra. Letos je kampanja ob svetovnem dnevu možganske kapi osredotočena na redno telesno dejavnost v primarni in sekundarni preventivi možganske kapi. Geslo »BODI DEJAVEN - močnejši od možganske kapi« nas spodbuja, da izkoristimo moč gibanja, moč športa, za preprečevanje možganske kapi in za okrevanje po možganski kapi.
Tjaša Vižintin Cuderman, dr. med., spec. kardiologije in vaskularne medicine, podpredsednica Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije je povedala, da je možganska kap najpogostejša nevrološka bolezen. V Sloveniji jo doživi več kot 4000 ljudi vsako leto. Pogosteje so to starejši ljudje, lahko pa se pojavi tudi pri mlajših osebah. Dobra desetina bolnikov zaradi možganske kapi umre, približno polovica pa ostane pomembno nevrološko oškodovana.
Možganska kap je huda bolezen, ki povzroči motnje zaznavanja, gibanja, čutenja, sporazumevanja, vedenja, čustvovanja in mišljenja. Praviloma nastopi nenadno, brez opozorila, ko se prekine dotok krvi v možgane. Do tega lahko pride zaradi pritiska krvi na del možganov ob možganski krvavitvi, veliko pogosteje pa zaradi zamašitve žile s krvnim strdkom.
Zelo pomembno je, da znake možganske kapi prepoznamo hitro in tudi hitro ukrepamo. Možganska kap praviloma ne boli, in tudi sicer se bolnik sam pogosto ne zaveda, da je z njim kaj narobe. Pri prepoznavanju znakov možganske kapi si pomagamo s sedaj že dobro uveljavljenim akronimom GROM.
Znaki možganske kapi:
G – govor (ali oseba lahko govori jasno in razumljivo?)
R – roka (ali lahko oseba dvigne roko in jo tam zadrži?)
O – obraz (ali se oseba lahko nasmehne? Ali ima povešen ustni kot?)
M – minuta, čas (takoj pokliči 112!)
Če torej pri nekomu opazimo kateregakoli od teh znakov, ukrepamo takoj. Uspešnost zdravljenja je odvisna predvsem od hitrosti prevoza bolnika v najbližji zdravstveni center, saj lahko z dovolj zgodnjim zdravljenjem preprečimo dolgoročne posledice.
Pomembno je vedeti tudi, da lahko možgansko kap v veliki meri preprečimo. Dejavniki tveganja za možgansko kap so sladkorna bolezen, povišan krvni tlak, visoka raven holesterola, debelost, nekatere motnje srčnega ritma (atrijska fibrilacija) ter tudi zaseden življenjski slog, depresija ter zdravju škodljive navade (kajenje in prekomerno uživanje alkohola). Z obvladovanjem teh dejavnikov pomembno zmanjšamo tveganje za nastanek možganske kapi in tudi za njeno ponovitev.
Redna telesna dejavnost, ki je vodilna tema ob letošnjem svetovnem dnevu možganske kapi, je izjemnega pomena ne samo v rehabilitaciji po možganski kapi, ampak tudi pomemben dejavnik v preprečevanju možganske kapi. Z redno telesno vadbo namreč ugodno vplivamo in lažje obvladujemo tudi dejavnike tveganja za možgansko kap, tako sladkorno bolezen, raven holesterola in telesno težo kot tudi simptome depresije, hkrati pa preprečujemo tudi nastanek atrijske fibrilacije kot najpogostejše motnje srčnega ritma, ki lahko povzroči možgansko kap.
Veliko koristnih informacij o možganski kapi, njenem preprečevanju in obvladovanju posledic je moč najti na spletnih straneh in v publikacijah Društva za zdravje srca in ožilja in Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije.
dr. Matej Koprivnik, mag. zdr.. soc. manag., spec., dipl. fizioterapevt, iz Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, Inštitut za fizikalno in rehabilitacijsko medicino – Klinika za nevrologijo, je predstavil telesno aktivnost pred in po možganski kapi. Posledice možganske kapi se zelo razlikujejo, lahko se kažejo na različnih področjih in v različnem obsegu. Zaradi prisotnih okvar se telesna zmogljivost posameznika zmanjša in povzroči (še) večjo telesno nedejavnost. To narekuje potrebo po zgodnji vključitvi v proces rehabilitacije.
Okrevanje po možganski kapi je (tudi zaradi plastičnosti možganov) najhitrejše v prvih dnevih in mesecih. Izboljšanje motoričnih funkcij in funkcijskih sposobnosti je največje v prvem mesecu po možganski kapi. Okrevanje se nadaljuje do treh mesecev in nekje po šestih mesecih doseže stabilno funkcijsko stanje. Ob dovolj intenzivnih in ustreznih terapevtskih postopkih, se pri nekaterih bolnikih izboljšanje lahko kaže tudi več let po možganski kapi. Nasprotno odsotnost terapevtskih obravnav ali pomanjkljiva telesna dejavnost lahko vodi v poslabšanje funkcijskega stanja. Pomembno je, da z rehabilitacijo začnemo takoj, ko je bolnikovo stanje stabilno. V začetnem obdobju je bistvena individualna, celostna, z dokazi podprta, intenzivna timska rehabilitacija v ustreznih rehabilitacijskih ustanovah in aktivna vključenost bolnika. Pomembna je tudi vključenost svojcev, ki ima pogosto pozitiven vpliv na bolnikovo funkcioniranje in kakovost življenja. Namenom rehabilitacije je ponovna vzpostavitev in vzdrževanje optimalnega gibanja in funkcijskih sposobnosti posameznika. Temelji na oceni stanja ter določitvi in ovrednotenju individualnih potreb posameznika. Določanju terapevtskih ciljev, izvedbi terapevtskih postopkov, vmesni in končni oceni uspešnosti ter spremljanju bolnika. Okrevanje po možganski kapi je spontan proces in posledica rehabilitacijskih ukrepov. Odvisno je od mesta in obsega poškodbe in posledične funkcionalne prizadetosti ter od kakovosti rehabilitacije, ki jo je posameznik deležen. Potrebno je zavedanje, da plastičnost možganov ob neustrezni vadbi lahko deluje tudi v neželeni (patološki) smeri.
Tudi po zaključenem procesu rehabilitacije so posledice možganske kapi do neke mere še vedno lahko prisotne. Izražajo se skozi spremenjeno in zmanjšano gibanje ter skozi bolj pasiven način življenja. To še dodatno zmanjša telesno zmogljivost in poveča tveganje za ponovno možgansko kap ali druge bolezni srca in ožilja. Navedeno izpostavlja potrebo po posameznikovi naravnanosti k rednemu vzdrževanju in izboljšanju telesnih funkcij ter postavitvi ciljev na področju telesne dejavnosti. Terapevtska obravnava je smiselna dokler se posameznikovo funkcioniranje izboljšuje. Vadba (organizirana in samostojna) pa je priporočljiva vse življenje! Ugodni učinki telesne vadbe se kažejo v izboljšanju presnove in delovanja telesa, znižanju krvnega tlaka in izboljšanju regulacije krvnega sladkorja, zmanjšanem tveganju za srčno-žilna obolenja in debelost. Izboljša se spanje, kognitivne sposobnosti in zmanjša zaskrbljenost. Ob redni telesni vadbi so učinki lahko tudi dolgotrajnejši, življenje posameznika pa bolj kakovostno. K temu lahko pripomore samostojna in/ali organizirana oblika vadbe.
Pri načrtovanju vadbe sledimo smernicam za rehabilitacijo bolnikov po možganski kapi, ob tem pa upoštevamo omejitve zaradi spremljajočih bolezni (srca in ožilja, idr.) Telesna vadba naj vključuje aerobno vadbo (3-5 x na teden, 20-60 min/dan), vaje za moč (2-3 x na teden, 15-30 min/dan), gibljivost (2-3x na teden) in ravnotežje (2-3 x na teden). Svetuje se vadba v območju zmerne telesne aktivnosti, ki jo subjektivno občutimo kot začetno zadihanost in občutek toplote, začetno potenje in hitrejše bitja srca (ne razbijanje). Pri zmerni telesni aktivnosti lahko vadeči brez vmesnega vdiha pove kratek stavek. V primeru ko mora pred dokončanjem stavka vdihniti, je intenziteta vadbe previsoka, ko pa lahko brez vmesnega vdiha pove več stavkov, je intenziteta vadbe prenizka.
Kljub navedenemu se moramo zavedati, da v kronični fazi po možganski kapi vsakršna telesna dejavnost (tudi najpreprostejša) pomeni pomemben korak k boljšemu zdravju, počutju in kakovosti življenja. Ključno je, da postane pomemben del vašega vsakdana. Pomembne napotke za telesno vadbo po možganski kapi v domačem okolju, lahko pridobite tudi v biltenu »Ostati samostojen in telesno dejaven tudi po možganski kapi«, ki je prosto dostopen na spletni strani Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije: https://www.zdruzenjecvb.com/pdf/Bilten_Mozganska_kap-Ostati_samostojen_A5.pdf.
Poistovetite se z mislijo Gibanje je življenje in prevzemite aktivno vlogo na tem področju svojega življenja.
Vaše telo potrebuje in si zasluži gibanje!
Dr. Vesna Radonjić Miholič, dipl. klin. psih., strokovna sodelavka ZCVB Slovenije je poudarila, da »telesna dejavnost izboljšuje počutje danes in širi meje naše svobode jutri«. Poznamo dve vrsti možganskih kapi: pogosteje nastane zaradi zamašitve krvnih žil (pri teh je nižja smrtnost), lahko pa do kapi pride zaradi krvavitve znotraj možganov. Možganska kap je razmeroma nevarna in sodi med glavne vzroke smrti pri nas (2. do 3. mesto). Nekatere posledice možganske kapi vidimo neposredno, takoj po kapi, določene pa se razvijajo postopoma ali ostanejo dalj časa prikrite, a vendar lahko pomembno ovirajo bolnika v vsakodnevnem življenju. Zaradi možganske kapi lahko pride do ohromelosti ali težjega gibanja praviloma po eni strani telesa, moteno je lahko zaznavanje, spoznavne sposobnosti, mišljenje, spomin, sposobnost sporazumevanja (moteno je lahko razumevanje, govor, branje, pisanje), čustvovanje, idr. Bolniki po možganski kapi se med seboj lahko pomembno razlikujejo po tem, katere posledice so izrazitejše in tudi po tem, kako močno ga ovirajo v vsakodnevnem življenju.
Danes je zdravljenje vse bolj učinkovito, a je okrevanje še vedno dokaj neenakomerno, dolgotrajno, nekatere posledice pa lahko ostanejo. Dosežena stopnja okrevanja pogosto ni stabilna, večkrat niha in potrebujejo za običajne dejavnosti več napora, se hitreje utrujajo. Življenje se bolnikom in njihovim svojcem pogosto pomembno spremeni.
Življenje po možganski kapi: okrevanje po možganski kapi je hitrejše in ugodnejše, če je podprto s programi celostne rehabilitacije. Pri tem pa je pomembno bolnikovo aktivno sodelovanje tako pri načrtovanju kot pri izvajanju programov, kar pa ni samo po sebi umevno.
Možganska kap nenadoma, nepričakovano vstopi v bolnikovo življenje. Običajno, vsakodnevno življenje postane oteženo ali celo onemogočeno, bolnik se znajde v novi, neznani situaciji, kjer se pojavljajo vedno znova nova vprašanja, odgovori pa so negotovi, nejasni.
V doživljanju se pojavi strah, negotovost, bolnik potrebuje čas in napor, da prepozna kaj se mu je zgodilo in kako bo to vplivajo na njegovo življenje. Oviran je lahko v skrbi zase, pri delu, zaposlitvi, pri sporazumevanju, skratka pogosto se v svojem svetu počuti kot tujec v neznani deželi. Omajana je samozavest, nezaupanje v lastne sposobnosti in zmožnosti, skrb, da se bolezen ne ponovi, zadrega ko ga bodo videli drugi v njegovem okolju. Oceniti kaj se je zgodilo, pri čem posledice ovirajo, kako obvladati ali premagati ovire, katere aktivnosti je potrebno začasno ali trajno opustiti – spreminja se odnos do sebe, lastnega življenja, vrednot. Možganska kap lahko načne samostojnost, neodvisnost, avtonomnost, spremeni način življenja, načrte in cilje. V tej situaciji je zelo pomembno odkriti kaj še lahko naredim, kako in koliko. Telesna dejavnost, gibanje, postanejo prvi znanilci okrevanja. Sprva vidiš roko in nogo, a je ne čutiš ali se ne odziva na ukaze, postopni napredki so odrešujoči.
Gibanje po možganski kapi: morda nikoli ne bomo prepoznali radosti, ki jo lahko začuti bolnik po možganski kapi, ko zazna prve napredke pri gibanju. Znova prične obvladovati in nadzorovati lastno telo, upanje in želje se prebujajo. A to gibanje in napredek sta lahko naporna in ne vedno zelo očitna, dosežki in zmogljivosti nihajo lahko iz ure v uro ali med dnevi. Številni so dejavniki, ki okrevanje vzpodbujajo (postopnost, vodenje, vztrajnost), nekateri ga ovirajo (utrujenost, slabše počutje, časovni pritisk). Utrudljivost je dokaj težko prepoznana, a zelo neprijetna ovira.
Gibanje izboljšuje počutje, krepi zmogljivosti in spretnosti, utrjuje samozavest, izboljšuje razpoloženje, narašča motivacija.
Pasti pri utrjevanju motivacije za gibanje in prizadevanje za lastno okrevanje:
V začetnem obdobju okrevanja je lahko napredek opazen, včasih celo opazimo izboljšanje iz dneva v dan. To vzpodbuja vztrajanje v aktivnosti, povečuje prizadevnost, vzbuja radost in optimizem, še posebej, če napredek opažajo tudi bližnji, terapevti, prijatelji. Potem pa lahko nastopi okrevanje, ko izboljšanja in napredek nista več tako opazna, pa vendar sta prisotna. Izboljšanje se lahko pokaže v bolj zanesljivih, stabilnih dosežkih ali ko isto aktivnost opravlja bolnik z manj napora, ga manj utruja. Tovrsten napredek lahko spregleda, prezre in motivacija za nadaljnjo dejavnost blago stagnira. Včasih potrebuje vzpodbudo iz okolice, skupno preverjanje dosežkov. Pri možganski kapi je nujna telesna dejavnost tudi za vzdrževanje in ohranjanje doseženega okrevanja, napredki so manj opazni, a ne nepomembni. Opuščena ali zanemarjena dejavnost pa lahko zelo hitro vodi do ponovne obuditve prvotnih težav (izguba kondicije, utrujenost, malodušje, zapiranje vase). Kaže opozoriti še na neko izredno pomembno vlogo redne telesne dejavnosti pri starejših bolnikih, kjer dejavnost ohranja in morda celo izboljšuje aktivnost, proces staranja pa jo omejuje. Pri teh osebah lahko telesna aktivnost in dejaven odnos do življenja pomembno blažijo upadanje sposobnosti.
Kako vzpodbujati in krepiti motivacijo za telesno dejavnost: pri okrevanju ali še bolje v življenju po preboleli možganski kapi je pomen in vrednost redne telesne dejavnosti večplastna in izjemno pomembna: podaljšuje okrevanje telesnih sposobnosti in spretnosti še dolgo po kapi, pozitivno vpliva na razpoloženje, vzpodbuja ohranjanje in okrevanje spoznavnih sposobnosti, spomina, prispeva k višji kakovosti življenja. Čeprav to bolnik razume in se odloči, da bo aktiven, lahko pridejo trenutki, ko aktivnosti opusti, zaobljube obledijo in jih je težko obnoviti. Pomembno je, da prepoznamo pozitiven pomen redne aktivnosti, da razumemo to kot lastni prispevek za izboljšanje življenja. To lahko naredimo zase, prevzamemo del po del svojega življenja v svoje roke – iz žrtve bolezni se spremeni v soustvarjalca lastnega življenja.
Kaj lahko naredi bolnik, da bo vztrajen in dosleden pri redni telesni dejavnosti?
Bolnik mora razumeti pomen telesne dejavnosti, ustvariti dosegljive in postopne cilje, si organizirati vsakodnevno življenje. Odločiti se je potrebno za življenje, ga narediti pestrega in polnega.
Vsakodnevno življenje je mozaik različnih vsebin: vstajanje ob določenem času, skrb za osnovno higieno, zdravo prehrano in redne obroke, najti primerno zaposlitev, gojiti konjičke, nameniti čas sproščanju, počitku, poiskati interese, obnoviti ali vzpostaviti stike z drugimi. Čas za telesno dejavnost naj bo v vsakem dnevu. Izbrati je potrebno primerno dejavnost in jo postopoma nadgrajevati. Zelo dragoceno je, če del telesne dejavnosti ali vadbe počnemo v naravi, na svežem zraku, ob dnevni svetlobi. Pri dejavnostih bomo lažje vztrajali, če si ustvarimo navado – te dejavnosti potem počnemo redno in ne potrebujemo vedno znova napora, da se odločimo kdaj bi začeli kdaj pa preložili. Navado tvorimo tako, da predvidimo isti čas in prostor ter redno izvajamo vaje. Poskušajmo vsaj tri tedne redno vaditi, da ustvarimo in utrdimo navado. Kasneje lahko spreminjamo, dopolnjujemo aktivnosti. Občasno preverimo in ocenimo spremembe in dosežke – počutje, zmogljivosti, spretnosti. Mnogo lažje in prijetneje je biti dejaven v družbi – poiščite prijatelja, svojca in skupaj izvajajte dejavnosti. To lahko pomembno popestri, postane zabavno, poglobijo se medosebni odnosi. Organizirane oblike telesne dejavnosti so koristne, ker so vodene, sproti dobimo navodila in ocenjujemo učinek. Vendar pozor: uživajte, ne tekmujte.
Telesna dejavnost nas sprošča, krepi, povezuje, bolj se zavedamo in cenimo sebe, odkrivamo nove radosti v življenju. Življenje po možganski kapi je lahko polno, bogato, razgibano – morda se prav po bolezni mnogi bolniki zavejo vrednosti in lepote življenja samega ter prepoznajo svoj pogum.
Umek Ivan, oseba po možganski kapi, predsednik kluba CVB Posavje, :
Pri 48. letih sem utrpel možgansko krvavitev, vendar me to ni ustavilo, da ne bi bil še naprej telesno aktiven. Moja prva »večja« telesna aktivnost je bila, ko me je fizioterapevtka v bolnišnici, s pomočjo sestre prestavila iz postelje na voziček. To je bil prvi obet, da le ne bo vse tako črno, kot je kazalo, ko sem 20 dni negibno ležal v postelji.
Na rehabilitaciji v Laškem sem, najprej s pomočjo bradlje, kasneje pa bergle uspel narediti prve korake. Takrat sem si zaprisegel, da ne grem nikoli več na voziček. Po treh mesecih v URI- Soča so terapije in dodatne popoldanske aktivnosti prinesle precejšno izboljšanje. Bil sem sposoben prehoditi do 2 km/dan. Kmalu sem pa ugotovil, da samo hoja in jutranja telovadba ne bo dovolj in sem poiskal nevro fizioterapevta. Seveda samoplačniško, kajti zdravstveni sistem te po enem letu da ad adacta. Ker sem bil v »prejšnjem življenju« navdušen rekreativni športnik, sem pričel z namiznim tenisom, pikadom in balinanjem. To so športi, kjer v glavnem uporabljaš samo eno roko in se da, z malo prilagoditvami, kar uspešno igrati. Kolesarjenje zaradi motenj ravnotežja ni šlo. Sobno kolo sem prestavil na teraso, da lahko kolesarim na svežem zraku. Bolj uspešen sem bil pri smučanju, vendar sem tudi tega opustil zaradi nevarnosti poškodb. Osvojil pa sem poseben slog plavanja. Ležim na desnem boku in z roko plavam kravl, z nogami pa prsno, oziroma žabico, kot rečemo po domače. Korona je spremenila precej stvari. Tudi pri meni! Zaradi zaprtih telovadnic sem od takrat hojo vkomponiral v svoj življenjski slog. Ne gledam več na vreme, ne poznam slabega počutja, ne poznam izraza: »nimam časa«. Sedaj se vprašam še samo kje in kdaj. Nisem pa aktiven samo na športnem področju, ampak poprimem za marsikatero delo. Živim na podeželju s precej zemlje okoli hiše in košnja je moje delo. Nabavil sem lahko, baterijsko kosilnico in tako prehodim parcelo vsakih par dni po dolgem in počez. Tudi v vinogradu in vrtu kar precej aktivnosti pade name. In vse to rad počnem.
Ugotovil sem, da izvajanje telesnih aktivnosti zelo pozitivno deluje tako na samo počutje, kot tudi na psihološko stabilnost in samozavest in si sploh ne znam več predstavljati življenja brez športa. In če to pomaga meni bo tudi drugim osebam po možganski kapi.
Že kot podpredsednik Posavskega kluba CVB sem svoje navdušenje za telesne dejavnosti prenašal tudi na ostale člane. Kot predsednik še bolj težim, da le te negujemo tudi v klubu. V času naših rednih srečanj, so dvokilometrski sprehodi postali stalnica. Po suvereni zmagi Posavskega kluba na športnih igrah združenja po možganski kapi, pa se je izredno povečalo zanimanje tudi za ostale športe, tako da že iščemo poligone, kjer bo možno trenirati.
Naj zaključim: telesna aktivnost prinaša, če le ni pretiravanja, same pozitivne stvari. Vredno je poizkusiti ker vsak lahko najde nekaj zase! Je pa za posameznika lažje in bolje, da to počne v neki organizirani skupini in združenje po možganski kapi ter klubi, ki jih imamo po regijah, so idealni za naše primere.
Prim. Tatjana Erjavec, dr. med.,spec. int. med., Podpredsednica Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije (ZCVB) je predstavila aktivnosti Združenja bolnikov s CVB. Od 1.10. – 23.11.2024 so in še bodo potekale različne aktivnosti, s katerimi Združenje CVB podpira letošnji svetovni dan možganske kapi:
- »Ostati samostojen in telesno delaven tudi po možganski kapi – vsako gibanje šteje«;
- F3ŽO: 1.10.2024, strokovno predavanje »Potovanje skozi digitalni svet«;
- razstava eksponatov in delovanja članov Združenja CVB, URI Soča, od 7.10. do 11.11.2024;
- srečanje klubov Združenja CVB, WSO po Klubih v oktobru od 1. do 30. oktobra;
- obnovitvena trajna rehabilitacija bolnikov po možganski kapi, od 20.10. do 23.11., Thermana, d.d., Zdravilišče Laško;
- hidroterapija in telesna vadba za člane Klubov Združenja CVB, oktober in november;
- srečanja članov Klub – Klubu, srečanje Klubov Združenja CVB v oktobru;
- AIA internacionalna konferenca članov afazije (težave govora), v URI SOČA, 9.11.2024;
- »Močnejši od možganske kapi«, od 1.10. do 25.10.2024, poteka akcija v sklopu katere člani in njihovi svojci, prijatelji, strokovnjaki in podporniki slovenskih klubov po možganski kapi zbiramo vsaj 30 minut dnevno različnih športnih in ostalih fizičnih dejavnosti: »Zbirajmo minute – vsako gibanje šteje«. Na koncu akcije bodo vse pridobljene minute vseh članov združene na nacionalni ravni in vložene na WSO. Na spletni strani Združenja CVB (https://www.zdruzenjecvb.com/novice/svetovni-dan-mozganske-kapi-29-oktober-2024.html) je objavljen zemljevid vseh sodelujočih držav s pripadajočimi akcijami v kampanji ob svetovnem dnevu možganske kapi. Našo akcijo najdete tudi na zemljevidu »Zbirajmo minute – vsako gibanje šteje«. Akcija poudarja pozitivno vlogo različnih dejavnosti, ki posamezniku pomagajo premagovati težave po preboleli možganske kapi ter hkrati osvešča ostalo prebivalstvo o tem, da je možgansko kap mogoče preprečiti z obvladovanjem dejavnikov tveganja in z zdravim življenjskim slogom. Minute preko gibanja lahko zbiramo na različne načine, vse od sprehodov, teka, pohodništva, kolesarjenja, plavanja, vožnje z invalidskim vozičkom, uporabe stopnic, nogometa, vadbe z utežmi, joge, pilatesa, plesa, vaj za raztezanje, meditacije, Tai Chi.... možnosti je ogromno.
Več informacij:
Tjaša Vižintin Cuderman,dr. med., spec. kardiologije in vaskularne medicine: t_vizintin@yahoo.com
dr. Matej Koprivnik, dipl. fiziot.,: fiziokop@gmail.com
Vesna Radonjić Miholič dipl. klin. psih.: vesna.radonjic@gmail.com
Umek Ivan: ivan.umek@gmail.com
Tatjana Erjavec, dr. med.: erjavect53@gmail.com
